Šteje tudi, da veš, da delaš dobro, da si na pravi poti in da se še vedno pravilno odločaš pa čeprav je včasih to le stvar intuicije, zdrave pameti ali pač občutka, izkušenj, modrosti in da stojiš za tem, za odločitvijo, za dejanjem, za tem, kar si in želiš biti. Naj govorijo, kar hočejo.

In spontano kaj počistiš, pometeš (a ne pod preprogo), rešuješ tudi tisto, kar ni lahko reševati in narediš tudi korak v neznano in zaupaš, zaupaš sebi in svojim, takrat pa tudi ugotoviš kdo so tvoji. Ostalo, naj gre, gre svojo pot, nič narobe, srečno na poti in v življenju.

Pride čas, ko veš kaj imaš za seboj, kaj vse si preživel, pretrpel, dopuščal in za splošno dobro tudi požiral dol. Pride čas, ko si ne dovoliš več, ko rečeš bilo je dovolj in postaviš prioritete, med dejanji, ljudmi. Ko besedo moram zamenjaš za želim. In greš, ko želiš, narediš, ko želiš, se nasmehneš, ko želiš in odpreš svoja vrata, ko želiš. Dobro se z dobrim vrača kajne? Dejstvo.

Ni več moram ampak želim. Ni več lahko pričakujem ampak, ker si zaslužim in takrat poštar prinese pismo, ki privabi nasmeh, celo malo zasolzene oči, ker je lepo, ker je iskreno. Hvala.