100 let. Kaj vse človek doživi v stotih letih. Si sploh predstavljamo? Preživi 3 vojne, gre skozi takšne in drugačne spremembe, sisteme, pravila iger in gre in preživi in na koncu piha svečke na torti na kateri piše 100. Vau! Ja, moja mama, stara mama jih že ima , 100 in kakšen dan čez.

Razmišljam, brskam po spominu, kakšne modrosti, kakšni spomini, kako dobro nam je kuhala, cvrla krofe, ki sicer po njenem nikoli niso bili dovolj lepi pa s kranclnom. Dišali so že od daleč, kuhinjo je zaklenila, da se ne bi prehladili in nas potem poklicala na tople.

Kaj smo jedli? Kaj nam je kuhala? Sezonsko, na žlico. Fižolova, krompirjeva, zelenjavna juha, kaša z repo, ričet, polenta, zelje, ajdovi žganci, krompirjev golaž, svaljke je sama naredila, slivove cmoke tudi in bleke, joj bleke. Skratka, na žlico, sezonsko, raznoliko in preprosto, primerno okolju kjer živimo. Kompot je skuhala. Tako je znala, ker v času njenega odraščanja drugega ni bilo, bilo je na njivi, vrtu, pri sosedih in to je z domišljijo uporabila. Bilo je dobro in z veseljem smo pojedli. Nič nam ni manjkalo.

Vsak dan je šla na dolg sprehod, ker je bilo to preprosto, gibanje in svež zrak. Še zdaj rada hodi, pa po hodniku gor in dol, če ne gre drugače.

Rada je tudi naglas povedala, da po šesti zvečer ne je. Ne spomnim se, da bi bila bolna, tudi mi, njeni vnuki nismo bili. Kakšen padec s kolesom pa razbito koleno in hitro arniko gor. Skuhala je kamilični čaj, kamilice je imela posajene na vrtu in včasih je bilo treba z žajbljem kaj sprati. Ja, ognjič je bil tudi v igri.

In tako lepo počasi, brez pretiravanja, z zdravo pametjo skozi življenje, skromno in lepo. Občudujem jo in si želim, da bi skozi leta zmogla toliko skromnosti, dobrote in modrosti! In sem presrečna, ker opažam, da sem ji kar precej podobna.